Umetna inteligenca ni več samo orodje za hitrejše iskanje informacij in pripravo dokumentov. Vse bolj vstopa v pravne analize, poslovno odločanje in način, kako strokovnjaki presojajo argumente. 

Zato ključno vprašanje ni več samo, kaj vse umetna inteligenca zmore. 

Pomembnejše je, koliko odločanja ji bomo prepustili – in kdo bo za sprejete odločitve odgovoren. 

To je bilo eno osrednjih vprašanj razprave o AI na vrhu Energetika in pravo ’26, ki je 21. oktobra potekal v Ljubljani. O vplivu umetne inteligence na pravno delo in odločanje sta spregovorila izr. prof. dr. Luka Martin Tomažič z Univerze Alma Mater Europaea in Aljaž Jadek iz Odvetniške pisarne Jadek & Pensa.

Še pred nekaj leti so bila orodja generativne umetne inteligence za večino pravnikov predvsem zanimiv eksperiment. 

Danes lahko pomagajo pregledovati velike količine dokumentov, iskati pravne vire, strukturirati informacije, pripravljati osnutke in primerjati kompleksna pravna vprašanja. 

Tomažič je opozoril, da je ta razvoj posebej pomemben tudi za energetiko, kjer se hitro spreminjajo tehnologija, trg in regulativa, odločitve pa pogosto temeljijo na obsežnih informacijah. 

Umetna inteligenca tako iz orodja za strokovno podporo vse bolj prehaja tudi v prostor poslovnega in strateškega odločanja. 

Pri rutinskih nalogah so koristi že konkretne. AI lahko občutno pospeši iskanje pravnih virov, povzemanje gradiv, pripravo primerjav in prvih osnutkov. 

Tomažič je izpostavil raziskave, ki pri nekaterih rutinskih pravnih nalogah kažejo pomembne prihranke časa in večjo produktivnost. 

Njegovo sporočilo je bilo neposredno: kdor teh orodij ne bo uporabljal, bo vse težje ostal konkurenčen. 

Toda večja hitrost ne pomeni nujno tudi večje kakovosti. 

Današnji modeli so učinkoviti pri prepoznavanju vzorcev in delu z velikimi količinami informacij. Pri kompleksnem pravnem razlogovanju pa lahko še vedno delajo napake. 

Težave se lahko pojavijo pri logični doslednosti, hierarhiji pravnih virov, pravilnosti citatov, razumevanju konteksta in tehtanju argumentov. 

Pri uporabi v slovenskem pravnem okolju je dodaten izziv manjši obseg slovenskih pravnih besedil v primerjavi z večjimi jeziki. 

Nevarnost zato ni samo v tem, da se AI zmoti. Nevarnost je tudi, da lahko napačen odgovor predstavi zelo prepričljivo.

To je bilo eno najzanimivejših vprašanj Tomažičevega predavanja. 

Opozoril je na raziskave, ki nakazujejo, da lahko daljša uporaba jezikovnih modelov vpliva tudi na način človekovega razmišljanja in presoje. 

Model nam torej ne daje samo predlogov. Sčasoma lahko vpliva tudi na to, kaj razumemo kot dober argument, katere možnosti sploh opazimo in kako vrednotimo različne rešitve. 

To je posebej pomembno pri kompleksnih odločitvah, kjer ni enega samega pravilnega odgovora. 

Energetika je takšnih odločitev polna: katere investicije izvesti, katera tveganja sprejeti, kako oblikovati regulacijo in kako usklajevati različne interese v energetskem sistemu. 

Če AI začne vplivati že na okvir vprašanj, njegova vloga postane bistveno širša od klasičnega digitalnega pomočnika.

Tu nastane eden največjih paradoksov uporabe umetne inteligence. 

Model lahko pripravi analizo, poišče pravne vire, predlaga argumente, strukturira možnosti in oblikuje osnutek odločitve. 

Formalno jo nato sprejme človek. 

Tomažič je opozoril, da se lahko avtonomija odločanja formalno ohranja, vsebinsko pa postopoma slabi. Odgovornost ostaja pri človeku, čeprav vsebino presoje vse bolj sooblikuje model. 

Ključno vprašanje zato ni samo, ali bo AI nekoč odločal namesto človeka, temveč do katere mere mu bomo to prostovoljno dovolili.

Pojavlja se še manj očitna sprememba. 

Že danes številni uporabniki svoje argumente, ideje ali odločitve preverjajo z umetno inteligenco. To je lahko koristno, vendar odpira tudi vprašanje, kaj se zgodi, ko odgovor modela začne delovati kot merilo pravilnosti. 

Tomažič je opozoril na možnost, da se začne legitimnost odločitve premikati od kakovosti argumentacije k skladnosti z odgovorom modela. 

Takrat AI ne pomaga več samo pri presoji, temveč postopoma postaja tudi del merila, po katerem presojamo. 

To odpira tveganje homogenizacije odločanja – približevanja različnih človeških presoj podobnim vzorcem, ki jih ponujajo modeli. 

Aljaž Jadek iz Odvetniške pisarne Jadek & Pensa je razpravo usmeril v praktične izzive uvajanja umetne inteligence v organizacije. 

Resna uporaba AI v podjetju ni isto kot občasna individualna uporaba ChatGPT ali podobnega orodja. 

Za sistemsko uvedbo so potrebni jasna strategija, urejeni podatki, ustrezni procesi, obvladovanje tveganj, varovanje zaupnih informacij in predvsem podpora vodstva. 

Brez jasne usmeritve lahko umetna inteligenca ostane omejena na posamezne zaposlene, organizacija pa ne izkoristi njenega širšega potenciala. 

Tehnologija sama po sebi torej ni dovolj. Pomembno je, kako jo vključimo v delo ljudi in organizacijske procese. 

Prav tu se pokaže ena zanimivejših priložnosti za energetiko. 

Upravni in regulatorni postopki pogosto vključujejo velike količine dokumentov: vloge, soglasja, dokazila, projektno dokumentacijo in strokovne podlage. 

AI lahko pomaga pri njihovem pregledovanju, razvrščanju in pripravi strukturiranih informacij za odločevalca. 

V razpravi je bilo izpostavljeno, da bi takšna uporaba lahko pospešila zlasti množične in administrativno zahtevne postopke. 

Ob tem pa je treba jasno razlikovati med pripravo strokovne podlage za odločitev in samostojnim sprejetjem pravno zavezujoče odločitve. 

Za slednje bi bila potrebna ustrezna pravna ureditev.

Tudi ljudje pri odločanju niso nezmotljivi. Napake delajo pravniki, regulatorji, sodniki in vodstva podjetij. 

Jadek je zato odprl vprašanje, ali bi lahko bil AI pri določenih vrstah odločitev celo boljši od človeka. 

Hkrati je opozoril, da si je vsaj v bližnji prihodnosti težko predstavljati sistem, v katerem človek ne bi več opravljal končne presoje. 

Ena od možnih razvojnih poti je zato kombinacija umetne inteligence in človeškega odločanja: AI pomaga pri analizi, človek pa preveri podlage, presodi okoliščine in sprejme odločitev. 

Toda takšna ureditev ima smisel le, če človeški nadzor ni zgolj formalnost. 

Energetika je kritična infrastruktura, zato digitalizacija poleg učinkovitosti odpira tudi vprašanja zanesljivosti, kibernetske varnosti in odpornosti. 

Umetna inteligenca lahko pomaga pri analizi podatkov, napovedovanju, optimizaciji delovanja omrežij in odkrivanju določenih tveganj. 

Ista tehnologija pa lahko prinaša tudi nova tveganja, povezana z manipulacijo informacij, kibernetskimi napadi in zlorabo podatkov. 

Zato vprašanje AI v energetiki ni samo vprašanje produktivnosti. 

Je tudi vprašanje zaupanja, varnosti in ohranjanja nadzora nad kritičnimi sistemi. 

Razprava na Energetiki in pravu ’26 je pokazala, da umetna inteligenca že spreminja strokovno delo. 

Naslednja razvojna stopnja pa odpira še širša vprašanja. 

Kaj se zgodi, ko AI ne pomaga več samo pri analizi dokumentov, temveč tudi pri upravljanju omrežij, napovedovanju proizvodnje in porabe, digitalnih dvojčkih, optimizaciji prožnosti in avtomatizaciji energetskega sistema? 

Takrat postanejo vprašanja zaupanja, odgovornosti, nadzora in zanesljivosti še pomembnejša. 

Prav tem temam bo namenjen tudi EU Regional Digital Energy Summit ’26, ki bo 2. in 3. decembra 2026 v Grand Hotelu Union v Ljubljani. 

V ospredju bodo AI-ready grids, podatki, digitalni dvojčki, interoperabilnost, kibernetska varnost in prenos digitalnih tehnologij iz pilotnih projektov v dejansko delovanje energetskih podjetij. 

Če je Energetika in pravo odprla vprašanje: 

Kdo odloča, ko v odločanje vstopi AI? 

bo naslednje vprašanje še bolj konkretno: 

Kako zgraditi energetski sistem, v katerem umetna inteligenca ustvarja vrednost, ne da bi izgubili nadzor nad njo? 

Več o dogodku: https://en.prosperia.si/eu-regional-digital-energy-summit-26/