Nova energetska zakonodaja odpira nove možnosti, vendar je letošnji Vrh energetikov in pravnikov Energetika in pravo ’26 pokazal, da največji izziv ni več samo sprejeti ustrezna pravila. Ključno je, kako jih prenesti v prakso in konkretne energetske investicije. 

Elektroenergetsko omrežje ima fizične omejitve. Investicije imajo svoje časovnice. Pravni in upravni postopki pa lahko odločilno vplivajo na njihovo izvedbo. Baterijski hranilniki odpirajo nova vprašanja priključevanja in omrežnin, umeščanje energetskih objektov lahko traja leta, sodna praksa pa pomembno vpliva na pravno predvidljivost projektov. 

O tem so 21. oktobra 2026 v Kristalni palači v Ljubljani razpravljali predstavniki države, energetskih podjetij, pravne stroke, investitorjev in akademskega okolja. Vrh Energetika in pravo, ki ga organizira Prosperia, povezuje pravnike z energetiki, regulatorji, investitorji in drugimi strokovnjaki, saj energetskega prava ni mogoče obravnavati ločeno od tehničnega delovanja energetskega sistema in poslovne realnosti.

Državni sekretar za energetiko dr. Tomaž Žagar je v uvodnem nagovoru izpostavil temeljno posebnost energetike: v njej obstajata dva svetova pravil. 

Prvi so zakoni, predpisi in pravne zahteve, ki jih oblikujemo ljudje. Drugi so fizikalne zakonitosti, ki določajo pretoke energije, zmogljivost omrežja ter ravnovesje med proizvodnjo in porabo. 

Pravne rešitve zato ne smejo biti samo pravno pravilne, temveč morajo biti izvedljive tudi v dejanskem energetskem sistemu. Žagar je opozoril, da so prav omrežja danes eno od ozkih grl razvoja razpršenih obnovljivih virov energije v Sloveniji. 

Nazoren primer je samooskrba z letnim netiranjem. Takšen obračunski sistem je pomembno spodbudil razvoj sončnih elektrarn, vendar se je z njegovo širitvijo pokazalo, da obračunsko pobotavanje proizvedene in porabljene energije ni isto kot njeno fizično uravnoteženje. 

Elektrika, proizvedena poleti, v omrežju ne čaka do zime. 

Ko se rešitev iz omejene uporabe razširi na množico uporabnikov, postanejo pomembne tudi njene sistemske posledice. 

Mag. Urban Prelog z Ministrstva za infrastrukturo in energetiko je predstavil spremembe evropske ureditve trga električne energije, ki med drugim poudarjajo pomen pametnih omrežij, naprednega merjenja, preglednosti omrežnin in učinkovitejšega upravljanja priključevanja. 

Pomembno vprašanje so tudi predvideni ukrepi proti špekulativnim zahtevkom za priključitev. Kadar razpoložljivih omrežnih zmogljivosti ni dovolj za vse, se odpira možnost prednostne obravnave določenih kategorij uporabnikov. 

S tem tehnično vprašanje postane tudi pravno, regulatorno in poslovno: 

Kdo naj dobi prednost, ko priključnih zmogljivosti ni dovolj za vse – industrija, novi proizvodni viri, baterijski hranilniki, veliki odjemalci ali energetske skupnosti? 

Odgovor pomembno vpliva na prihodnji razvoj energetskih investicij.

Baterijski hranilniki so bili ena osrednjih tem letošnjega vrha. Tehnologija hitro napreduje, zanimanje investitorjev raste, pravni okvir pa se sooča z novimi vprašanji, ki jih odpira praksa. 

Na dogodku je bila izpostavljena tudi finančna razsežnost sedanje ureditve. Ob približno 1.200 MW prijavljenih oziroma odobrenih projektov baterijskih hranilnikov je bil omenjen ocenjeni izpad omrežnine za priključno moč v višini okoli 80 milijonov evrov. Razprava je odprla vprašanje, kako takšna ureditev vpliva na porazdelitev stroškov med uporabniki omrežja. 

Prof. dr. Rajko Pirnat s Pravne fakultete Univerze v Ljubljani je pokazal, kako velike posledice lahko povzroči že ena sama beseda v zakonu. 

Kaj pomeni, da je baterijski hranilnik »neposredno priključen« na omrežje? Ali je lahko na istem prevzemno-predajnem mestu tudi proizvodna naprava? In kako razlikovati med tehničnim pomenom priključitve ter pravno razlago zakonskega besedila? 

Pirnat je opozoril, da kompleksne energetske zakonodaje verjetno nikoli ne bomo mogli povsem poenostaviti. Pomembneje je zagotoviti, da so pravila jasna in določna. 

Že majhna razlika v razlagi zakonske določbe lahko povzroči velike finančne in investicijske posledice. 

Aleš Jurak iz Resalte je razkorak med pravom in izvedbo pokazal na dveh konkretnih primerih. 

Pri priključevanju baterijskih hranilnikov je izpostavil vprašanje finančnega zavarovanja, zahtevanega še preden so bili znani dejanski stroški potrebne okrepitve omrežja. 

Drugi primer je pokazal posledice dolgotrajnih pravnih postopkov. Čeprav je bila protiustavna ureditev odpravljena, je rok za izvedbo projekta medtem tekel naprej. Triletno obdobje se je lahko v praksi zmanjšalo na približno leto in pol. 

Kot je opozoril Jurak: »Pravica je priznana, ampak objektivno je izpraznjena in je ne moremo uveljaviti.« 

Za energetske investicije je čas pogosto skoraj tako pomemben kot sama pravica. Zamude lahko vplivajo na financiranje, ekonomiko in izvedljivost projekta. 

Zanimiva ugotovitev razprave je bila, da uporaba pravnih sredstev ni nujno znak nedelovanja sistema. Pri novih in nejasnih vprašanjih je lahko tudi pot do oblikovanja pravne prakse. 

Jurak je pojasnil, da so začeli pravna sredstva uporabljati pogosteje tudi zato, ker brez njih pri nekaterih vprašanjih ni mogoče dobiti jasnega odgovora. 

Pirnat je ob tem poudaril, da pravo ne nastaja samo s sprejemanjem predpisov, temveč tudi z odločitvami regulatorjev in sodišč. 

Za investitorja spor ni cilj. Toda pri novih tehnologijah so prav odločitve pristojnih organov in sodišč lahko pomembne za večjo pravno predvidljivost. 

Energetski prehod zahteva novo infrastrukturo: omrežja, proizvodne objekte, hranilnike in druge energetske naprave. Vsak tak projekt pa potrebuje prostor in ustrezno pravno podlago za gradnjo. 

Mag. Tina Galič iz družbe Plinovodi je predstavila razvoj sodne prakse pri pravici graditi. Presoja se od formalnega preverjanja ustreznih listin vse bolj usmerja tudi v vprašanje dejanskih pravnih posledic posega za lastnika nepremičnine. 

Na eni strani je javni interes za pravočasno izgradnjo infrastrukture, na drugi pa ustavno varovana zasebna lastnina in učinkovito pravno varstvo posameznika. 

To ravnotežje neposredno vpliva na časovnice projektov. 

Toda praksa kaže, da spor ni edina pot. V Plinovodih več kot 90 odstotkov pravic graditi pridobijo sporazumno, s pogodbami o služnosti. Pri tem imajo pomembno vlogo tudi transparentna komunikacija, odnos do lastnikov zemljišč in vključevanje lokalnega okolja. 

Mag. Andrej Rajh iz HSE Invest je opozoril, da se investitor pri enem energetskem projektu ne srečuje samo z enim dovoljenjem, temveč s prepletom prostorskih, okoljskih, upravnih in sodnih postopkov. 

Odgovornost za učinkovitejšo izvedbo je razdeljena. Investitor mora pripraviti kakovostno dokumentacijo, upravni organi morajo učinkovito voditi postopke in usklajevati nasprotujoča si mnenja, sodišča pa zagotavljati pravočasne, razumljive in jasne odločitve. 

Rajh je opozoril, da bi lahko že manj vračanja zadev v ponovno odločanje v določenih primerih postopke skrajšalo za več let. 

Na omizju o izzivih umeščanja in graditve energetskih objektov je Jure Šimic iz HSE Invest izpostavil tudi izkušnje s hidroenergetskimi projekti. Postopki, ki jih je bilo pri starejših projektih mogoče zaključiti bistveno hitreje, so se skozi leta vse bolj podaljševali. 

Če želimo hitrejši energetski prehod, zato ni dovolj določiti, koliko novih objektov potrebujemo. 

Vedeti moramo tudi, koliko časa potrebujemo, da jih sploh lahko začnemo graditi. 

Domen Turšič, LL.M., iz Odvetniške pisarne Jadek & Pensa je pogledal čez sektorsko ogrado in na primeru sodne prakse s področja telekomunikacij pokazal, da lahko odločitev iz enega reguliranega sektorja postane pomembna tudi za drugega. 

Energetsko podjetje lahko pravilno razume energetski predpis, pa kljub temu spregleda tveganje, ki izhaja iz potrošniškega prava, pogodbenih razmerij ali razvoja sodne prakse v drugi panogi. 

Pravno tveganje namreč pogosto ne izhaja iz enega samega predpisa, temveč nastane v njihovem prepletu. 

Za energetska podjetja je zato pomemben širši pogled na zakonodajo in sodno prakso, tudi zunaj lastnega sektorja. 

Nina Planinšek iz Borzena je potrdilo o izvoru opisala kot nekakšen »rojstni list za elektriko«. 

Potrdilo dokazuje vir, proizvodno napravo, obdobje in količino proizvedene energije. Ne dokazuje pa njene fizične poti. 

Kot je nazorno povedala: »Elektrika lahko gre k sosedu, potrdilo o izvoru pa v Avstrijo.« 

Prav tako potrdilo samo po sebi ne potrjuje vseh trajnostnih oziroma emisijskih lastnosti proizvodnje. 

V letu 2027 se spreminja tudi razdelitev pristojnosti pri sistemu potrdil o izvoru. Borzen pripravlja nadgradnjo registra, ki naj bi zmanjšala obseg ročnega dela ter omogočila hitrejše in preglednejše postopke.

Čeprav so govorci obravnavali različne teme, se je skozi razprave ponavljalo podobno sporočilo: 

Energetski prehod se ne bo zgodil samo zato, ker bomo sprejeli več zakonodaje. 

Za njegovo izvedbo potrebujemo jasna in predvidljiva pravila, omrežja, ki bodo sposobna sprejeti nove tehnologije, učinkovite postopke in pravočasne odločitve. 

Investitorji morajo vedeti, kaj lahko zgradijo, pod kakšnimi pogoji in v kakšnem časovnem okviru. Pravno varstvo mora ostati učinkovito, ne da bi se zaradi nepotrebnega ponavljanja postopkov izgubljala leta. 

Predvsem pa bodo morali energetiki, pravniki, inženirji, regulatorji in investitorji probleme reševati skupaj. 

To je bilo osrednje sporočilo letošnjega vrha: 

Pravo. Energetika. Od novih pravil do prakse. 

In kaj se zgodi, ko v odločanje vstopi umetna inteligenca? 

Na vrhu je bilo odprto tudi vprašanje uporabe umetne inteligence v pravnem in poslovnem odločanju. Izr. prof. dr. Luka Martin Tomažič in Aljaž Jadek iz Odvetniške pisarne Jadek & Pensa sta obravnavala priložnosti AI za učinkovitejše delo ter tveganja za človeško presojo in odgovornost. 

Več o tem, kdo odloča in kdo odgovarja, ko v odločanje vstopi AI, preberite v našem drugem članku: AI v energetiki in pravu – kdo odloča in kdo odgovarja?