Na konferenci Energetika in finance ’26 so se zbrali udeleženci in nastopajoči iz različnih sektorjev: energetike, financ, industrije, projektnega razvoja, tehnologije in javnih institucij, kar je pomembno vplivalo na kakovost konference in razprav.

Osrednje vprašanje letošnjega dogodka je bilo zelo konkretno: kako financirati zeleni energetski prehod v času, ko je kapital na voljo, kakovostno pripravljenih projektov pa je še vedno premalo?

Skozi predavanja, predstavitve in dve razpravi se je izrisalo jasno sporočilo: energetski prehod danes ni več samo vprašanje strateških ciljev, temveč predvsem vprašanje izvedbe. Odločali bodo projekti, ki bodo dovolj hitro pripravljeni, bankabilni, pogodbeno stabilni, regulatorno predvidljivi in operativno zreli.

Kot je v uvodu poudarila Mojca Černelč, direktorica Prosperie in moderatorka dogodka:

“Vstopamo v novo dobo, kjer zeleni energetski prehod ni več le možnost, ampak nuja – poslovna, varnostna, strateška in kapitalska.”

Dogodek je odprl vprašanje, kako kapital danes gleda na energetske projekte in zakaj se investicijski modeli v energetiki spreminjajo hitreje kot kdaj koli prej. V ozadju vseh razprav so bili volatilnost cen, omrežne omejitve, potreba po dolgoročni predvidljivosti in vprašanje, kateri projekti so dejansko dovolj zreli za financiranje.

Dr. Simon Savšek, vodja predstavništva Skupine EIB v Sloveniji, je razpravo postavil v širši evropski investicijski okvir. Opozoril je na rekordne naložbe EIB v energetiko, omrežja, baterijske hranilnike, obnovljive vire in energetsko učinkovitost ter predstavil tudi aktivno vlogo EIB pri financiranju energetskih projektov v Sloveniji. Pomemben del njegovega sporočila je bil, da financiranje ni odvisno le od razpoložljivega kapitala, temveč tudi od sposobnosti projektov, da pridejo do dovolj visoke stopnje izvedljivosti.

Mitja Učakar iz Kearney SEE je v ospredje postavil vprašanje odpornosti. Kapital se po njegovih besedah ne usmerja več zgolj v nove kapacitete, temveč predvsem v projekte, ki znajo ustvarjati vidne prihodke, povečujejo stabilnost sistema in hkrati ne ogrožajo dostopnosti energije. S tem je razpravo premaknil od klasičnega vprašanja “koliko megavatov” k vprašanju, kakšno vrednost projekt prinaša sistemu in gospodarstvu.

Krištof Nojič iz GEN-I je razložil, zakaj bankabilnost ni le finančni pojem. Pri PPA pogodbah, baterijskih hranilnikih in drugih kompleksnih energetskih produktih je ključno, komu financer zaupa, kako je strukturiran pogodbeni model, kako stabilni so prihodki in kdo zna projekt upravljati v realnih tržnih razmerah. Njegovo sporočilo je bilo, da bankabilnost nastane tam, kjer se srečajo pravi partner, robustna pogodba in sposobnost obvladovanja tveganj.

Urška Sušnik iz ENERTRON-a je pokazala, kako se ta logika prenese v prakso industrijskih energetskih projektov. Na konkretnih primerih PPA pogodb in energetskih partnerstev z industrijo je poudarila, da podjetja danes energije ne morejo več razumeti le kot strošek, temveč kot del dolgoročne konkurenčnosti. V ospredje je postavila celotni strošek energije skozi življenjsko dobo projekta, ne zgolj začetne investicijske vrednosti. Najcenejši CAPEX zato ni nujno najboljša odločitev, če projekt dolgoročno ne zagotavlja optimalne cene energije, stabilnosti in odpornosti za odjemalca.

V predstavitvi je izpostavila več konkretnih projektov, med njimi Gorenje s 4,43 MWp in 25-letnim PPA, Kočevje s 4,5 MWp sončno elektrarno in 10 MWh baterijskim hranilnikom ter projekt Aurora pri Alpacem Cementu s 16 MWp sončno elektrarno in 35 MWh baterijskim hranilnikom. Ti primeri so pokazali, da PPA pogodbe niso več le dogovor o dobavi električne energije, temveč postajajo instrument industrijske stabilnosti, dolgoročne predvidljivosti in odpornosti podjetij na tržna nihanja. Energetski projekti se zato vse bolj oblikujejo kot partnerstva med industrijo, investitorji, tehnološkimi ponudniki in financerji.

Na strateški okrogli mizi “Energetika pod pritiskom: kdo bo financiral prehod in kdo bo ostal zadaj?” so sodelovali Andrej Lasič, mag. Aleksander Mervar, mag. Sabina Župec Kranjc, dr. Igor Koprivnikar in Borut Jamnik. Razprava je bila ena najmočnejših točk konference, saj je zelo neposredno odprla vprašanje, zakaj ob razpoložljivem kapitalu v Sloveniji še vedno ni več velikih, kakovostno pripravljenih energetskih projektov.

Andrej Lasič je razpravo postavil v okvir slovenske industrijske realnosti. Opozoril je, da je Slovenija ena najbolj industrializiranih držav v Evropi, zato potrebuje dolgoročno stabilno, konkurenčno in vzdržno energijo. Po njegovem mnenju je v slovenski energetiki za zdaj premalo investicijske energije in vizije, čeprav ima sektor dovolj finančnega potenciala za bistveno večji investicijski cikel.

Mag. Sabina Župec Kranjc je poudarila, da banke kapital imajo in si projektov želijo več, vendar morajo biti ti dovolj razviti, da jih je mogoče odgovorno financirati. Pri tem je izpostavila pomen obvladovanja tveganj, jasnih prihodkovnih modelov, dovoljenj, scenarijev in razumevanja tržnih tveganj. Banke niso ovira, kadar so projekti dobro pripravljeni; težava nastane, ko projekt ostane v prezgodnji fazi ali nima dovolj jasne poslovne logike.

Borut Jamnik je dodal pogled razvojne banke in opozoril, da je delež energetike v portfeljih še vedno neproporcionalno nizek glede na razvojni pomen sektorja. Izpostavil je, da lahko SID Banka pri večjih infrastrukturnih projektih nastopa tudi kot partner pri zmanjševanju koncentracije tveganj in sodeluje v širših finančnih strukturah. Njegovo sporočilo je bilo jasno: razvojni in komercialni bančni sektor imata vire, vendar morajo do njiju priti projekti, ki so dovolj zreli, razumljivi in izvedljivi.

Mag. Aleksander Mervar je razpravo zaostril z opozorilom, da brez resnih vlaganj v omrežje energetski prehod ne bo mogel napredovati. Opozoril je na nizko omrežnino, zaostanke pri vlaganjih v distribucijsko omrežje, dolgotrajne postopke umeščanja v prostor in regulatorno nestabilnost, ki zmanjšuje pripravljenost financerjev za dolgoročne projekte. Njegovo sporočilo je bilo jasno: omrežje ni administrativna podrobnost, temveč meja, pogoj in tempo izvedbe energetskega prehoda.

Dr. Igor Koprivnikar je razpravi dodal tržni in operativni pogled. Poudaril je, da se trg električne energije spreminja izjemno hitro: rast fotovoltaike znižuje vrednost proizvodnje v sončnih urah, večerne ure ostajajo izrazito vredne, razlike med cenami pa odpirajo prostor za baterijske hranilnike, hibridne projekte in napredno upravljanje fleksibilnosti. Pri takšnih projektih ni več dovolj, da ima investitor vir ali baterijo. Ključno postaja, kdo zna ta vir upravljati na več trgih hkrati, zavarovati prihodke in volatilnost pretvoriti v delujoč poslovni model.

Skupno sporočilo razprave je bilo jasno: kapitala ni premalo, premalo je projektov, ki so dovolj dobro pripravljeni, da jih je mogoče financirati. V naslednji fazi energetskega prehoda ne bodo odločali samo denar, tehnologija ali ambicije, temveč predvsem hitrost priprave, stabilnost pravil, kakovost partnerstev, razumevanje tržnih tveganj in sposobnost izvedbe.

Kapital je pripravljen. Vprašanje je, ali so pripravljeni tudi projekti.

Drugi vsebinski sklop konference je investicijsko sliko razširil od zakonodajnega in finančnega okvira do velikih infrastrukturnih projektov, hibridnih elektrarn, lastniških naložb v obnovljive vire in novega vprašanja podatkovnih centrov.

Klemen Košir z Ministrstva za okolje, podnebje in energijo je predstavil aktualni zakonodajni in finančni okvir za zeleni prehod, vključno z razpoložljivimi finančnimi viri in programi za podporo projektom. Njegov prispevek je pokazal, da je velik del okvira postavljen, zdaj pa bo odločilno, kako hitro in učinkovito bodo projekti prešli iz pravil in programov v izvedbo.

Mag. Kruno Abramovič iz Gen energije je odprl eno največjih infrastrukturnih vprašanj slovenskega energetskega prostora: financiranje projekta JEK2. Pri takšnih projektih finančni model ni le tehnična podrobnost, temveč strateško vprašanje države: kako zagotoviti energetsko varnost, stabilnost sistema, dolgoročno konkurenčno ceno električne energije in ustrezno porazdelitev tveganj med državo, investitorji in trgom.

V predstavitvi je primerjal dve potencialni tehnološki opciji, EPR reaktor moči 1.650 MW in AP1000 moči 1.100 MW, ter predstavil okvirno investicijsko vrednost projekta v razponu od 11,9 do 17,5 milijarde evrov, odvisno od moči in modela financiranja. Posebej je poudaril, da lahko izbira finančnega modela bistveno vpliva na končno ceno električne energije. Po predstavljeni analizi bi bila pri modelu državne zakladnice z 62 % dolžniškim financiranjem in WACC 1,62 % cena električne energije iz JEK2 lahko 60,31 EUR/MWh za 1.100 MW oziroma 57,30 EUR/MWh za 1.650 MW. Njegovo sporočilo je bilo jasno: energetska varnost je temelj gospodarske stabilnosti.

Janez Grošelj iz ALFI Renewables je pokazal, da hibridni projekti niso več oddaljena prihodnost, temveč investicijska realnost. S primeri povezovanja sončnih elektrarn, vetrnih virov in baterijskih hranilnikov je razložil, kako takšni modeli že spreminjajo logiko projektnega financiranja in zakaj bodo prihodnji veliki energetski igralci tisti, ki bodo znali upravljati kompleksne portfelje proizvodnje, shranjevanja in tržnih prihodkov.

Dr. Rok Lacko iz GEN-I Invest je poudaril strateški premik od trgovanja z energijo k neposrednemu lastništvu obnovljivih virov in baterijskih hranilnikov. Ob tem je izpostavil, da bodo imeli prednost akterji, ki razumejo celotno verigo: razvoj, financiranje, gradnjo, upravljanje in optimizacijo prihodkov. Posebej pomembno je optimizirano upravljanje baterijskih hranilnikov na več mednarodnih trgih hkrati, tudi s pomočjo algoritmov, saj prav kompleksnost upravljanja danes ustvarja pomemben del dodane vrednosti.

Dr. Miha Bobič iz Danfossa je odprl eno najbolj aktualnih novih tem energetike: podatkovne centre. Predstavil jih je kot veliko energetsko in industrijsko priložnost, ne zgolj kot IT infrastrukturo. Podatkovni centri potrebujejo velike količine električne energije, zanesljive priključke, učinkovito hlajenje in vse pogosteje tudi rešitve za uporabo odpadne toplote. S tem postajajo nova točka, kjer se srečajo digitalizacija, energetika, infrastruktura in industrijska politika.

Podatkovni center ni samo IT projekt. Je energetski projekt z digitalnim razlogom obstoja.

V zaključni razpravi so sodelovali mag. Kruno Abramovič, Janez Grošelj, dr. Rok Lacko in dr. Miha Bobič. Razprava je bila usmerjena v vprašanje, kateri energetski projekti bi danes prepričali kapital in kateri modeli lahko vzdržijo volatilnost trga.

Mag. Kruno Abramovič je razpravo dopolnil s finančnim pogledom na kompleksnost energetskih naložb. Opozoril je, da primerjave med različnimi tehnologijami niso preproste, saj megavat sončne energije, megavat baterije ali megavat jedrske elektrarne ne pomenijo iste prihodkovne in sistemske vrednosti. Pri dolgoročnih projektih je ključno, kako proizvodnjo, razpoložljivost, prihodkovnost in tveganja pretvoriti v evre ter kako upoštevati negotovost prihodnjih tržnih razmer.

Janez Grošelj je poudaril pomen hitrosti in pravočasnega vstopa na trg. Pri baterijskih hranilnikih in hibridnih projektih so trenutne tržne razmere še vedno zanimive, vendar se bodo prihodki sčasoma stabilizirali in znižali. Zato bodo imeli prednost tisti investitorji, ki znajo hitro prepoznati priložnost, obvladati razvojna tveganja in pravočasno strukturirati projekt.

Dr. Rok Lacko je izpostavil, da so baterijski hranilniki trenutno lahko donosna naložba, vendar je njihova prihodnost močno odvisna od volatilnosti cen. Če se volatilnost zniža, se lahko donosnost projektov hitro spremeni. Zato je po njegovem mnenju pomembna razpršitev: tehnološka, geografska in tržna, pa tudi uporaba finančnih instrumentov za stabilizacijo prihodkov.

Dr. Miha Bobič je razpravo razširil na industrijski in tehnološki vidik. Pri podatkovnih centrih je opozoril, da gre za hitro rastoč segment, ki bo potreboval velike količine energije, hkrati pa odpira priložnosti za podjetja, ki znajo ponuditi rešitve za hlajenje, energetsko učinkovitost, sistemsko integracijo in uporabo odpadne toplote. Ob tem je poudaril tudi širši pomen ESG ciljev, aktivnega odjema in energetske odpornosti industrijskih podjetij.

Skupna ugotovitev zaključne razprave je bila, da prihodnje energetske naložbe ne bodo temeljile na eni sami tehnologiji. Odločala bo kombinacija znanja, hitrosti, tržnega razumevanja, upravljanja tveganj, kibernetske varnosti, geografske razpršitve in sposobnosti povezovanja različnih rešitev. Energija postaja strateški element poslovanja, ne le strošek, zato bodo v prednosti tisti, ki bodo znali tehnologijo, kapital in izvedbo povezati v delujoče modele.

Konferenca Energetika in finance ’26 je pokazala, da Slovenija ima znanje, kapital, dobre primere in akterje, ki razumejo pomen zelenega prehoda. Izziv ostaja, kako te elemente dovolj hitro povezati v izvedljive projekte.

Zeleni prehod se bo v prihodnjih letih meril manj po napovedih in več po realizaciji. Odločali bodo projekti, ki bodo znali povezati bankabilnost, hitrost, regulatorno predvidljivost, omrežno izvedljivost, tehnološko zrelost in dolgoročno konkurenčnost.

Naslednji vlak zelenih naložb odhaja. Vprašanje je le, kdo bo sedel v njem.